“Llamas are
bitchy,” mi razloži sodelavka, kar naj bi me pripravilo na jutrišnji prvi pohod do vasi, »ne
približuj se jim preveč«. Od tam zajadrava v pogovor o Novi Mehiki,
o Georgi O'Keeffe, ki jo je vse življenje slikala, o Sloveniji in nato o filmu
Fed up, o nasilju nad transseksualci v New Orleansu in o nasilju nad ženskami v
domorodnih perujskih vaseh, dokler se ne na vratih pisarne prikaže Raul, vedno
nasmejano bitje, ki ne mara preveč pravil, kuhanja in pospravljanja. Sprašuje,
če lahko prespi pri stricu, ki živi v centru Cusca, praznovali bodo nakup
novega avta. Dve minuti za tem potrka Talia. Sprašuje, če lahko z domačega
telefona pokliče mamo, ki živi v Ollaytantambu, majhnem mestu,v katerem živijo
domorodci, in nama pove, da bo čez 5 minut večerja. V tistem momentu mi
izgovarjava imena njenega kraja še vedno predstavlja problem. Kdo bi si mislil,
da bom par ur zatem poznala zgodovino tega kraja, ki je, zdaj vem, eden najbolj
pomembnih v inkovski zgodovini. Večerja. Zvrhan krožnik mešanice pašte in
krompirja z grahom, korenjem in jajci, ki se mi po včerajšnjem dnevu, ki sem ga
v celoti preživela v postelji in v trebušnih krčih, ne zdi najboljša ideja. Nekaj
malega pojem in ostalo shranim in ker vedo, v kakšnem stanju sem bila včeraj,
ne zamerijo. Talia reče, da tudi njo boli trebuh, iz česar se potem razvije pogovor
o plesu, ki ga je trenirala, odkar je bila majhna, o tradicionalnih plesih
tukaj, v Sloveniji in v Novi Mehiki, o salsi, ki jo bomo plesali v petek in o
reggaetonu, ki je tu popularen. Oddahnem si, da so študentje, ki jih podpira
mosqoy, vedno bolj sproščeni z mano. Prihajamo iz povsem različnih okolij, na
pol so še v puberteti, moja španščina še malo šepa in vsakih par mesecev se morajo
navaditi na nove ljudi, ki prihajajo sem. Do včeraj se mi je zdelo, da se mi
bodo težko odprli, danes pa se po večerji spontano začne ples in ples očitno
vedno in povsod združuje ljudi. S Caro jim pokaževa salso in bachato, ki sta za
njih novost. Naenkrat se učim tipične plese perujskega visokogorja. S petami
ustvarjamo ritem, vihtimo navidezna krila in na glavah nam sedijo namišljeni
klobuki. Pomemben del plesa so oblačila in poudarjanje njihovega gibanja.
Christian sramežljivo stoji v kotu, a ko ga vprašam, če pozna te plese, hitro
pokima in nek močan spomin mu v hipu napolni pogled. Nato perujsko-afriški plesi, ki jih je
prineslo mešanje kultur Afričanov in Perujcev, hitri valovi, ki ukrivljajo
telo, širok nasmeh. Moji boki, ki se mukoma trudijo slediti. Smeh. Oder
odstopimo plesalcem na youtubu. Sledijo plesi severnega Peruja, trdni,
elegantni, namigujoči, tradicionalno španski. Zavrti kot strast, ki se ne sme
zgoditi. Nato plesi džungle, ki prekriva več kot polovico Peruja. Zdaj vem, od
kje je dobila inspiracijo Shakira.
Večer spremeni smer, ko omenim, da mi je žal, da nisem prišla v
Cusco par dni prej, ker bi tako 24. junija še doživela Inti Raymi, inkovsko
novo leto in festival sonca, staro-inkovsko ceremonijo v čast boga Inti, ki se
praznuje na najkrajši dan v letu, zimski solsticij. Punce se začnejo hihitati,
ker se izkaže, da je zanje prva asociacija na Inti Raymi očitno Nivardo
Carillo, igralec, ki vsako leto igra inkovskega kralja. Zelo visok, širokih ramen in močnih rok, z
dolgimi, črnimi lasmi in izrazitim nosom, je tipičen inkovski moški, kar mi je
povejo z nenavadnim glasom, ki izraža obenem ponos in sram. Ni mi jasno ali
sram izhaja iz dejstva, da je podoben Inkom, ali iz tega, da jih je sram reči,
da jim je nekdo všeč. Oboje je možno, glede na to, koliko propagande v Peruju
diktira belski ideal lepote, ki bode iz vseh plakatov in reklam in srhljivo bdi
nad ljudstvom, ki mu ni v skorajda ničemer podobno. Po pogovorih iz prejšnjih
dni tudi vem, da se veliko domorodcev sramuje svoje dediščine in se v Cuscu
poskuša asimilirati do take meje, da zanikajo, da razumejo svoj prvi jezik,
Quechuo. Zanima me, kakšna bo njihova reakcija, zato rečem, da se meni zdi zelo
privlačen in da me zanima, kateri se njim zdi najbolj privlačen perujski
igralec. Po neizogibnem »uuuuuuu« in navalu hihitanja, se zberejo in hitijo
pritrditi, da ja, da je seveda on najbolj privlačen perujski igralec. Navznoter
se nasmehnem, reklame nanje očitno niso delovale. Seveda je zdaj treba pogledati to
reinkarnacijo inkovskih kraljev v
akciji, zato mi pokažejo posnetek igre Ollantay. Izkaže se, da je mesto, od
koder prihaja večina študentov, Ollantaytambo, ki je danes najrevnejše v
provinci in v katerem približno 70% prebivalstva živi v revščini, dom najstarejše
inkovske drame in mesto enega največjih uporov proti inkovskim kraljem. Glede
izvora drame obstajajo različne teorije, a najbolj verjetna je, da drama izhaja
iz inkovskih časov in da je bila ohranjena skozi oralno tradicijo, dokler je
niso Španci prvič zapisali.
 |
| Kip inkovskega vladarja v centru Cusca. |
In kdo je bil
Ollantay (beri naprej samo, če te zanima vsebina drame)? General inkovske vojske, Ollantay, je bil bojevnik nižjega stanu, ki je bil zaradi
zaslug v vojski povišan v člana plemstva. Zaljubil se je v Cusí Coyllur ("srečna
zvezda"), hčerko inkovskega vladarja Pachacuteca, vendar je bila ljubezen prepovedana.
Kljub temu sta Cusí Coylluri in Ollantay nadaljevala
zvezo, za kar je vedela samo kraljica Ccoya Anahuarqui. Kljub zloveščim znamenjem
inkovskega vélikega duhovnika, se je Ollantay odločil vprašati inkovskega
kralja za hčerino roko. Pachacutec je jezno spomil Ollantaya na njegove skromne
začetke in ga vrgel z dvora. Cusi Coyllur so zaprli v Acllahuasi ("hišo
izbranih žensk"), kjer naj bi se spokorila za svoje grehe; tam je rodila
deklico, katere oče je bil Ollantay, in ji dala ime Ima Ruj ("tako
lepa"). Ko je Ollantay izvedel, da Cusi Coyllur ni več v palači, je
sklepal, da je bila umorjena. Zapustil je cesarsko prestolnico Cusco skupaj s
svojim zaupnikom Piqui Chaqui ("noga z bolhami") in zagrozil, da se bo
enkrat vrnil in uničil Cusco. Potem je zbežal v mesto, ki po njemu še danes
nosi ime Ollantaytambo. Tam so se on in njegovi privrženci oborožili in
pripravili za bitko.Inkovski vladar Pachacutec je odredil svojemu generalu Rumi
Nawi ("Kamnitook") naj se sooči z Ollantayem. Ollantay je poslal svojega
generala Orqo Waranka ("Tisoč gora") naj preseneti Rumi Nawi na
gorskem prelazu. Tako je Ollantayeva vojska premagala Rumijeve sile, ampak so Rumiju
nato vseeno dovolili pobegniti. Bitke so
se nadaljevale. Deset let kasneje je Pachacutec umrl, ne da bi porazil
Ollantaya, in njegov sin Tupac Yupanqui je zasedel prestol.
V tem času je Cusi
Coyllur v hiši izbranih žensk prestajala stiske, a je našla tudi zaveznico v Pitu
Salla ("pobratena ljubezen"), ki je skrbela za Ima Ruj, kot bi bila
njena hči. Ko je nato Ima Ruj slučajno odkrila svojo pravo dediščino, je predlagala,
da se novega inkovskega kralja prosi za pomilostitev za njeno mamo. Istočasno
se je novi inkovski vladar Tupac Yupanqui odločil, da bo končno porazil in
zajel Ollantaya, in je nadenj poslal generala Rumi Nawi, ki je obljubil, da se bo
odkupil za svoje prejšnje napake. Rumi Nawi se je prikazal na vratih
Ollantaytamba v ranah in se pretvarjal, da ga nov inkovski vladar muči in da bi
se rad pridružil Ollantayevemu uporu. Ko so odprli vrata, je Rumi Nawijeva vojska
zajela Ollantaya, Orqo Waranki in druge upornike ter jih pripeljala do Cusca
na soočenje s sodbo Tupac Yupanquija. Po posvetovanju s svojimi svetovalci in
generali, je Tupac obsodil zapornike na smrt, nato pa si je v zadnjem trenutku premislil
in je ne samo pomilostil upornike, ampak jih je postavil na visoka mesta v
cesarstvu. Ollantay je bil imenovan za višjega namestnika inkovskega vladarja,
medtem ko je bil Orqo Waranka imenovan za vladarja ene od provinc. Kmalu zatem
je Ima Ruj vstopila v cesarsko palačo, da bi zaprosila za pomilostitev za svojo
zaprto mater. Čeprav Tupac ni vedel, kdo njena mati je, se je skupaj z Ollantayem odpravil
v hišo izbranih žensk, Acllahuasi. Tam so našli izčrpano žensko z zelo dolgimi
lasmi, ki jo je Tupac prepoznal kot svojo sestro. Cusi Coyllur je nato povedala
svojo zgodbo in Tupac Yupanqui jo je osvobodil in takoj dal njeno roko Ollantayu.
Ko se konča posnetek, se konča tudi naš večer, mene pa nato čaka nemiren spanec in sanje, v katerih se borim z lamo za premoč v pljuvanju in izgubim. Očitno je bil komentar na njihov račun upravičen.
No comments:
Post a Comment