Ciao, mami, ciao, salmonella!

V nedeljo zjutraj se izgubim v labirintu San Blasa in zato zamudim plesno delavnico. Ampak očitno je že moralo biti tako, ker na Plazi de Armas, kjer čakam, da ura mine, spoznam Tanio. Sedim na stopnicah pred glavno katedralo v Cuscu, očitno vidno nesrečna, ker sem dehidrirana in utrujena od več kot celotedenske borbe s salmonelo, paraziti in mravljinci zaradi višinske bolezni in se mi zdi, da mi gre vse narobe in sem si res, res želela s plesom izprati tečnobo. “Ciao, mami, tengo cruzes andinos…”. Ojoj, ne, zadnje, kar trenutno potrebujem je to, da mi nekdo poskuša prodati nekaj nepotrebnega. Obrazne mišice prisilim v pol-nasmeh in rečem, da tokrat ne bom ničesar kupila. “Ajjjj, mami, kaj je narobe? Zakaj si slabe volje? Ne moreš tako, vse bo minilo,” se nepopustljivo usede zraven mene, očitno trdno odločena, da me potolaži. »No, da vidimo, kaj mi je serviralo vesolje«, se zbito namuznem v sebi. Tega, kar sledi, nisem pričakovala. Tania je iz Ayacucha, mi pove, področja, kjer so bili najbolj aktivni Sendero Luminoso. Njihova bitka za pravice revnih je bila, po njenih besedah, farsa – da bi vzbudili pozornost vlade in ljudi, so uporabljali vsa sredstva. Njej so leta 1985 pobili družino. 22 revnih, kmečkih ljudi, takih, za pravice katerih naj bi se borili. Ona je bila zjutraj na paši in ko se je vrnila v vas, jih je našla na tleh. »Mama je ležala tam«, pokaže na nevidno truplo, turobna, mrzla sled spomina ji prekrije obraz, »brat tam.« Ob njiju so ležali tudi oče, sestre, drugi bratje, njihove žene, otroci. Ona je imela deset let. Pravi, da bi bilo po eni strani lažje, če bi šla z njimi. Takoj po tem so jo sosede iz vasi odpeljale v sirotišnico. O tistem času ne govori. Pri osemnajstih se je vrnila v vas, da bi videla, če je karkoli ostalo od hiše, ostalo ni nič. Takrat se je odpravila v Cusco. »Zato te razumem, kako je, ko si nekje sam in zboliš in nihče ne skrbi zate.« Tania ima temno rjave oči, majhen nos, utrujeno kožo, temno rdeče, trde lase in tri zgornje zobe. »Ne vem, zakaj ti to razlagam, nekaj v meni je hotelo, da ti to povem, da ti bo lažje. Po navadi ne govorim o temu. Ne smeš povedati nikomur v Cuscu, ljudje govorijo,« reče in zbrano pozdravi mimoidočo prodajalko.  »Jaz živim sama na svetu.« Čisto sama? »Ne, imam štiri otroke, el hombre nas je zapustil, ko sem bila v četrto noseča. Imamo stanovanje, ampak jaz in najstarejši spimo na tleh… Najhujše mi je, ko me hči prosi, naj si kupim posteljo. Ne razume, da je ne morem kupiti.« Gane me, da si ta ženska, ki je toliko pretrpela, vzame čas za tolaženje neke tujke, ki ima v toliko pogledih toliko lažje življenje kot ona. Jeva medene krekerje. Žalost, veselje in presenečenje se mešajo in lepijo na prašne delce, ki se svetlikajo v močnem, jutranjem soncu. Preden grem kupit hidracijsko sol, ki me končno spravi pokonci, ji dam nekaj denarja in ji obljubim, da ji bom, preden bom odšla iz Cusca, prinesla vse stvari, ki jih jaz ali ostali iz organizacije ne bomo mogli vzeti s sabo, preden bomo zapustili Peru…. 

Ja, ja, seveda je možno, da vse skupaj ni res. Cinični del mene mi šepeta, da obstaja možnost, da sem nasedla prvovrstni, čeprav kruti zgodbi, ki je servirana naivnim turistom zato, da iz sočutja kupijo nekaj, česar drugače ne bi. A njen nasmeh je nekaj najbolj močnega in iskrenega, kar sem videla v zadnjem času, njen ritem in ton izhajata iz nečesa globokega in vse ostalo v meni pravi, da mi je govorila resnico, ki me je prerešetala in spravila na noge. Melissa Chadburn v svojem članku na Jezebel pravi "Resilience is futile" in kritizira paradigmo, ki spodbuja človeško odpornost kot univerzalno zdravilo. V veliki večini se strinjam: strukture, ki ustvarjajo neenakost in prekarnost, je treba spremeniti in človek ni narejen zato, da v vsaki situaciji, kakršnakoli že je, vztraja in zdrži, saj bi to pomenilo, da naj bi bil pripravljen požreti vse, brez upiranja. A niso vsi načini za ustvarjanje sprememb sprejemljivi in v vsakem primeru sta za kakršnokoli spremembo, premik ali upor - notranji ali zunanji - potrebni volja in energija. Smiljenje sami oz. samemu sebi ni še nikoli nič spremenilo in nobeni in nobenemu pomagalo.

                 

Zato se res spravim na noge in dan nam nato prinese krasno popoldne: brunch v HH, hostlu, ki je oaza sredi mesta, majhen vodnjak svetlobe, zanimivih ljudi in delavnic, toplote, urejenosti in barv, in nato pohod do Hudičevega balkona. Do Hudičevega balkona se vzpnemo mimo polj in hiš, ki izgledajo, kot da bi se izgubile na poti domov, kot da ne spadajo v bližino tega na svoj način pompoznega mesta. Petnajst minut stran je - vsaj navzven - realnost čisto drugačna, kot v centru. Ne samo, da so hiše revne, krite z aluminijem, azbestom ali slamo in narejene iz zbite zemlje. Tu se živi zunaj. Tu vladajo piščanci in agresivni psi, vonj evkaliptusov se meša z vonjem ognja, ki se kuri na dvoriščih in vsake toliko časa mimo pricapljajo plišasti osli.

Z vsakim prehojenim metrom se mi boljša razpoloženje in počutje, klepetam zdaj z enim, zdaj z drugim od pohodnikov, ki so z mano na poti: z igralko in joga inštruktorico iz Kalifornije, popotnikom iz Floride, ki se želi naučiti špansko, budistom in plezalcem iz Čila, ki ima prednike iz Brača,… Razgled je čaroben: mehka svetloba, ki se zliva po terasah, ki obvladujejo griče, nasadi evkaliptusov, zelena v vseh mogočih odtenkih, majhni, čisti potoki, trume lam in alpak, ki hitijo v dolino, ogromne skale, pod katerimi včasih sedijo skupine ljudi, ki so vzeli ayahuasco ali san pedro in se jim odpirajo razgledi navznoter. Na poti nazaj splezamo na vrh ene od teh skal, da ujamemo pogled na Saksaywaman, inkovsko citadelo, katere veličastna sivina se kopa v zlato-rožnatem sijaju zahoda. V njenem naročju vsako leto poteka Inti Raymi, ceremonija v čast bogu Soncu. »Si predstavljaš, da so letos prvič naredili posebno tribuno v samem centru Saksaywamana, v centru ceremonije Inti Raymi, na kateri en sedež stane okoli 400 dolarjev in ki so jih letos kupili izključno tujci?« mi reče ena od punc. Najraje si ne bi. VIP loža, realno dostopna samo tujcem, v srcu ene od edinih ceremonij, ki so se obdržale po kolonizaciji. Packa na slikarkinem platnu. Na hribu nasproti še ena podoba kolonizacije: beli Kristus, ki tekmuje z mogočnostjo Saksaywamana. Prihajajoča tema nas prisili v spust. Večer nadaljujemo z večerjo v HH, kjer prvič po enem tednu jem nekaj, kar ni močnato, krhko ali polno škroba. Kvinoja, paprika, melancani, korenje, brokoli, doma narejen quacamole, mladi sir, olivno olje s svežo baziliko, tunin namaz. Juuu…Meša se mi od okusov in veselja. Večer zaključimo na koncertu banda Amaru Pumac Kuntur, ki ga v Cuscu pozna vsak in ki igra fusion tradicionalne perujske glasbe, ska-ja, reggae-ja in elektronike. Čista doza energije in karizma frontmana, ki uspe občinstvo hkrati potopiti v globine pred-inkovske in inkovske filozofije in nas dvigniti v ples brez misli. Na poti domov gledam hribe okoli Cusca, ki so oživeli v stoterih lučkah. Približno toliko jih gori tudi v meni.

                                           English version coming soon!