Pachamama Raymi

Pachamama… kdo je mama Zemlja? Kako jo razumejo domačini? Imajo z njo res neko posebno vez, tako kot se predvideva v mednarodnih dokumentih? Če jo imajo, zakaj potem pustijo, da je umazana, polna smeti? Se imamo res česa naučiti od njih v tem smislu? Če to čaščenje obstaja, kako je združljivo s krščansko vero, ki je tako močna v teh ljudeh? To so vprašanja, na katera si hočem odgovoriti medtem, ko sem tukaj.

 

Nekaj zametkov odgovorov dobim med Pachamama Raymi - daritvijo Pachamami, ki se vsako leto odvija v Ccatcci, majhnemu mestu, ugnezdenemu v Andih, kjer se moja bunda zdi še tanjša, kot v Cuscu.  Ves obred je v Quechui, kar pomeni, da ni fasada za tujce. Na sredini nogometnega igrišča je oder, na katerem na začetku ni ničesar.  Nebo vzdihuje v čakanju, veter česa travo na igrišču, občinstvo je tiho v pričakovanju, flavte igrajo svojo zatohlo melodijo. Nato se začne: iz vseh štirih strani neba se na sredino začnejo sipati tokovi fluorescentnih plesalcev. Nekateri imajo na obrazih hudičeve maske, nekateri živalske, nekateri jih nimajo. Z ritmičnimi poskoki se počasi premikajo proti sredini in se ustalijo v štirih ravnih vrstah. Nato se v vrste razporedijo še plesalci v ptičjih preoblekah in punce, ki skozi ples razkazujejo tradicionalna krila. Celo polje utripa v enakomernem ritmu. Štirje v modro oblečeni fantje nosijo štiri gromozanske glinene sklede. Slovesno, počasi se vzpnejo na oder in zasedejo  vse štiri kote. Takrat se iz sredine odra dvigneta inkovski princ in princesa, ki z bobnečim glasom izvedeta molitev Pachamami in sprejmeta sklede vseh štirih. In ravno, ko mislim, da se bo tu slovesnost končala, se iz sredine odra dvigne krščanski duhovnik - inkovskemu princu ponudi Biblijo, ta jo zaluča na tla in takrat se princ in princesa spustita z odra in sredino odra zasede velik, temno zelen križ. Duhovnik izgine, vsi ostali pa se usedejo na tla pod oder in na tradicionalno pleten prt položijo daritve za Pachamamo: denar, sladkarije, koruzno pivo, kokine liste. Oder s križem je zapuščen - moč mu je priznana, a ostane sam. Flavte so tiho, čudna tišina napolni prostor, bitje src, ki me obdajajo, je skoraj slišno. Takrat plesalci naredijo koridor skozi katerega se sprehodijo mestne  starešine in zasedejo mesta pod odrom in s tribun se začne spuščati truma ljudi, da bi tudi oni darovali mami Zemlji. Ne razumem besed, a čutim moč tega prizora, nabitega z energijo. Sedim, se ji prepuščam in ne razmišljam, da bi se jim priključila, a takrat začne z mano klepetati gospa, ki sredi zraven mene. »Aurora sem,« reče »in to je moj vnuk Nilmar.« Skoraj ji uspe prikriti drugačnost: ima tradicionalne črne kite, zvezane skupaj, da tvorijo oval na njenem hrbtu, ter obvezen klobuk, krilo in pulover. A ne nosi ne tradicionalnega ogrinjala in ne tistega pogostega plašnega pogleda – govori naravnost, odločno, gleda me v oči, ko mi pove, da ni še nikoli govorila z nikomer iz druge države in se stalno heca, tudi kasneje, ko jo ljudje sprašujejo, kako to, da hodi okrog z mano in kje je pobrala »gringo«. Mešanica občudovanja, začudenja in dvoma v njihovih očeh. Zagotavi mi, da obred ni samo za domačine, da bo šla z mano na igrišče in da naj se jim pridružim. Naj bo.

Veliko manj je radovednih pogledov, kot bi jih pričakovala, glede na situacijo. Chicha, doma narejeno koruzno pivo, pljuska iz glinenih lončkov, ko se jo nosi mimo mene. Vsi pred mano in za mano v vrsti se pogovarjajo v Quechui (ki so jo v Star Wars uporabili kot jezik, ki ga govori Greedo, ker naj bi zvenela tako drugače od vseh ostalih jezikov). Aurora mi reče, da me bo počakala pri strani. Čakam in opazujem žilava meča in bosa stopala starešin – edina dela njihovih teles, ki nista pokrita s tradicionalnimi, večbarvnimi tkaninah z vodoravnimi vzorci. Na njih v volno ujete pume, kolibriji, kače in kondorji. Prah mi sili v nos. Vrsto sedečih starešin zakrivajo glasni fantje, oblečeni v fluorescentne kostume z bleščicami, ki so očitno polni energije, ker so ravno uspešno odpravili svoj nastop. Še malo in bom na vrsti, še malo. V rokah stiskam štiri kokine liste, razporejene od največjega do najmanjšega. Še malo. V glavi mešanica navdušenja, veselja, da mi je dano to doživeti in strahu, da se bo kdo pritožil, da nima tujka kaj delati tam. Končno sem na vrsti, pokleknem pred šamana, ki me v španščini vpraša, kako mi je ime, objame moje dlani, izreče molitev v Quechui in sprejme mojo daritev Pachamami, mami Zemlji. Noben se ne pritoži – obratno, na poti nazaj na tribuno me spremljajo široki nasmehi, posujejo me po glavi z rumenimi lističi, tako kot vse ostale, in očitno jim je všeč, da sem se priključila njihovemu obredu, ki se ga izvede vsako leto na prvi dan avgusta, dan Pachamame in prvi dan andskega koledarja – Aurora je imela prav.